V teh letih, odkar si bila izvoljena za predsednico, si bila praktično na vseh celinah, srečala si se z različnimi kulturami in družbenimi razmerami. Poleg tega si od blizu spoznala razne skupnosti Gibanja. Bi nam lahko v luči teh bogatih izkušenj povedala, kaj je po tvojem glavna poklicanost Gibanja v svetu?
To je poklicanost k edinosti, poklicanost, da na vseh zemljepisnih širinah, v najrazličnejših okoljih in na najrazličnejše načine prispeva k uresničevanju Jezusove prošnje k Očetu: Ut omnes unum sint (Da bi bili vsi eno). Bili smo poklicani zaradi tega namena, zaradi tega imperativa, ki je zaradi deležnosti pri karizmi edinosti vtisnjen v vsakega od nas.
Povsod je živa zavest o zelo veliki dediščini, ki nam jo je Chiara Lubich zapustila, ko nam je rekla: »Zapuščam vam Jezusa med nami. Ne zapuščam vam besede, zapuščam vam osebo, Jezusa med nami.« Prav on živi med nami, kakor je obljubil (glej Mt 18,20), po naši medsebojni ljubezni, ki jo nenehno obnavljamo in merimo z najvišjo mero njegove ljubezni, ki ga je privedla do tega, da je dal življenje za nas. Zaradi Jezusa med nami imamo možnost, da nismo nikoli sami, ampak hodimo po svetu v njegovi luči in moči in ga odkrivamo ljudem, da ga spoznajo … To je nekaj velikega in hkrati preprostega, vezanega na vsakodnevno življenje. Nekaj resničnega, kar sem dojela iz številnih pričevanj in konkretizacij po vsem svetu.
- Preden boš prišla k nam v mesecu avgustu, boš obiskala Rusijo, Češko in Madžarsko, to je tri značilne in pomenljive države nekdanjega “sovjetskega bloka”. Zakaj si se odločila potovati v te kraje?
Isti razlog, zaradi katerega sem potovala v Azijo, Afriko, Severno Ameriko in v druge evropske države: prizadevam si dajati prednost odnosom. Potovati pomeni, da se vsakič notranje naravnam za poslušanje, da bi razumela problematiko in bogastvo narodov, s katerimi se srečujem, že razvite možnosti in tiste, ki se lahko razvijejo.
Razlogi za potovanje v te države, ki nekako predstavljajo tudi druge vzhodnoevropske države, več desetletij potopljene v komunistično ideologijo?
Za Chiaro je imel ta del sveta od vedno posebno poklicanost k edinosti kot odgovor na izkušnjo prisilne edinosti, značilne za te države.
Leta 1989 je Chiara takoj po porušenju berlinskega zidu te zgodovinske dogodke videla kot velik korak k edinosti. A v tem procesu je bilo treba rešiti pozitivne vrednote, ki so bile že tedaj v teh družbah: hrepenenje po edinosti, globalni pogled na svet, pozornost do najrevnejših razredov, poudarek na človekovi družbeni razsežnosti. Veliki ideali, a dejstva so pogosto jasno govorila o ravno nasprotnem. Zdelo se ji je, da bi lahko karizma edinosti, ki ji jo je podaril Sveti Duh, prispevala k temu, da bi se te ideje znova zasidrale tja, od koder so izšle: v Boga.
Vsak ima v svoji kulturni istovetnosti, neodvisno od izkušnje, ki jo prinaša – in v teh državah je značilna velika raznolikost –, kaj podariti drugim in kaj prejeti od njih. Edinost je res lahko posebej značilna za to območje. Če je živeta v Bogu, se dogaja tole: večja kot je različnost, bolj izjemna je lahko izkušnja edinosti, ki se razvije na tej osnovi.
Vnaprej sem to izkusila preteklo poletje med svojim potovanjem na Hrvaško. Srečala sem se s skupino članov Gibanja iz različnih zemljepisnih in kulturnih predelov: veliko narodov, ki so sestavljali eno samo ljudstvo, ki je bilo zedinjeno v Božjem imenu in je živelo za edinost.
Zdi se mi, da ni slučajen datum našega potovanja, 13. maj. To je datum, ki nas spominja na Marijino napoved v Fatimi o zmagi njenega brezmadežnega Srca. Rečem lahko, da smo v pričakovanju, odprti tistemu, kar se bo pokazalo na teh potovanjih za Marijino delo v teh krajih.
- V teh letih smo v Sloveniji priča vedno večji polarizaciji družbe, kar načenja odnose med Cerkvijo in laičnim svetom. Pogosto prihaja do nestrpnosti. Kako naj ozdravimo to rano in pomagamo k vrnitvi pravih vrednot svetu, v katerem živimo?
Menim, da je najprej treba verjeti vsemu in poudarjati vse, kar je resničnega in globokega v duši vsakega človeka. Vsi, naj verujejo ali ne, nosijo v sebi vrednote. Osvetliti je treba pozitivno v vsakem in znati vzpostavljati mostove z vsemi. V tem pogledu ima karizma edinosti, ki si jo prizadevamo živeti, v sebi moč in luč. Ta presega nas kot osebe, naše zmožnosti, naše pobude.
Prepričana sem tudi, da lahko ponujamo te vrednote z našim osebnim in skupnostnim pričevanjem: vrednota življenja, človeka, družine … so vrednote, ki jih Bog polaga v nas in morajo presevati iz našega življenja, tako da mu vtisnejo prepričljivo polnost.
Na koncu bi rekla, da je treba tudi ponuditi svoje mnenje, a svobodno, nenavezano, v spoštovanju drugega. Skratka, kot dar ljubezni.
- Si prva predsednica po Chiari. To gotovo ni lahka naloga, a zdi se nam, da jo opravljaš z izredno lučjo in modrostjo. Vtis imamo, da te vodi Sveti Duh in da ti Chiara “pomaga”. Pri tej nalogi bi ti radi pomagali tudi mi. Kaj naj storimo mi, da bi uresničili njeno bogato zapuščino?
Dediščina, ki nam jo je zapustila Chiara, je prav navzočnost Jezusa med nami, med dvema ali več ljudmi, zedinjenimi v njegovem imenu. Vodi nas prav njegova luč, podpira njegova moč. Korak za korakom nas razsvetljuje, kakšne prednostne naloge naj izberemo, kako naj kaj spodbudimo … To je Božje delo in on ga bo vodil naprej. Sama sem v službi vseh ljudi iz Gibanja in z njimi v službi Cerkve in človeštva, v tem času, v katerem je Bog vzbudil to karizmo edinosti, občestva.
V pomoč bo, če se bomo vedno bolj zavedali bogastva, ki nam ga je Bog dal s to karizmo, in če jo bomo zato dajali na razpolago, jo darovali vedno bolj velikodušno, odprto, brez pridržkov ali bojazni.
- V zadnjem času prihaja v Cerkvi v ospredje svetost. Chiara je govorila, da naša doba ni toliko doba svetnika, temveč “Svetnika med nami”. Ali se iz karizme edinosti poraja tipična svetost?
Chiara je na začetku odkrila, da je izpolnjevanje Božje volje najboljša pot do svetosti. Odkrila pa je tudi značilno skupnostno razsežnost svetosti, tisto “več” v primerjavi z drugimi duhovnostmi z bolj individualnimi značilnostmi. Tam običajno zahtevajo od posameznega kristjana, da doseže zedinjenje z Bogom tako, da vedno popolneje izpolnjuje njegovo voljo. V duhovnosti, ki izhaja iz karizme edinosti, je svetost posameznika prav zato, ker se opira na navzočnost Jezusa med njegovimi, zbranimi v njegovem imenu (prim. Mt 18,20), neločljivo vezana na svetost brata. Posvečujemo se skupaj. To je svetost ljudstva, možna zaradi Svetnika, ki je navzoč sredi med ljudmi.
O tej možnosti posvetitve je govoril papež Pavel VI.: »Zdaj je čas, da posamezni dogodek postane običaj, da izreden svetnik nekako prepusti prostor svetosti ljudstva, Božjemu ljudstvu, ki se posvečuje.« Torej svetost, ki ni toliko sad zedinjenja z Bogom, živetega posamezno, ampak zedinjenja z Njim, ki ga živijo tisti, ki se medsebojno prepoznavajo kot “zakrament” Kristusa, srečanja z Bogom. Privlačna pustolovščina, ki jo živimo skupaj, v navezi, in v kateri je vsak za drugega podpora, okrepitev, konkretna možnost, da bi živel zapoved medsebojne ljubezni. Pustolovščina, ki jo živimo v trinitaričnem občestvu, v katerem Jezus, Bog sam, postane naš sopotnik in nas vodi k svetosti.
Irena Santoro
